Vse stvari se skozi čas spreminjajo, večina na boljše, nekatere pa tudi na slabše. Če vemo, da so v pradavnini ljudje spali na kupih trave in praproti, lahko rečemo, da so se vzmetnice in ležišča zelo izboljšale.
Antični Nemci so vzmetnice in ležišča poznali v smislu, da so na na tleh imeli kup listov, pokritih s kožo ali pa nekakšne blazine, polnjene z mahom in listi. Zgodnji srednji vek je postregel s preprogami, ki so jih položili na tla ali na klopi in tako so se razvile prve postelje, saj so bile polnjene z volno, perjem ali dlakami.s toletju se je razkošje povečalo in postelje so bila narejena iz lesa, okrašene z intarzijami, izrezljane ter poslikane. V uporabi so imeli tudi zložljive postelje, ki so ponoči služile za postelje, podnevi pa so jih uporabljali kot kavče.
V 14. stoletju so postelje začeli pokrivati z zastori iz bogatih materialov, kot na primer s svilo, žametom in celo s krpami zlata. V 15. stoletju so se vzmetnice in ležišča zelo povečale, na približno 2 x 2 metra, vzmetnice pa so bile polnjene s slamo in perjem. V tem času je bila navada, da so bogataši veliko večino svojega premoženja nosili s seboj, kadar so se kam odpravili in to je veljalo tudi za njihove postelje in zato so v začetku 16. stoletja vzmetnice in ležišča postali lažji in bolj dekorativni, saj so gospodarji dlje časa ostajali na istem mestu.
17. stoletje se je imenovalo kar stoletje veličastnih postelj, saj se je začel razmah zaprtih postelj v Franciji, kralj Ludvik XIV. pa je imel v svojih dvorcih ogromne količine vzmetnice in ležišča, viri pravijo da jih je več kot 413 popisanih v evidencah kraljevih palač. V tem času so bile bogataške postelje okrašene z vezeninami z biseri ter srebrno in zlato podlago. Velika postelja v Versaillesu je imela toliko zlata, da se žamet ni sploh videl.