Inštrukcije angleščine sem začela ponujati pred dvanajstimi leti, ko sem bila še študentka angleškega jezika. Sedaj sem že leta profesorica na osnovni šoli, inštrukcije angleščine pa ponujam v popoldanskem času in ob vikendih. In pravzaprav se v vsem tem času ni kaj veliko spremenilo: večina dijakov in študentov, ki pridejo k meni na inštrukcije Angleščine, mi vedno pove eno in isto: »Besedni zaklad imam, ne znam pa časov!«
Da so lahko »časi«, torej različne vrste preteklika, sedanjika in prihodnjika težava, verjamem – še zdaleč pa ni res, da je to težava, ki je kriva za vse. Pogosto ob trditvi, da gre za »čase« namreč to sploh ni res – marsikateri dijak na primer govori o časih, v resnici pa ne obvlada besednega reda v angleških povedih, kar seveda povzroči nemalo težav.
Ne glede na to, pričnem inštrukcije Angleščine takrat, ko gre za valjenje krivde na »čase«, prav s pogovorom o tem. Slušateljem najprej povem, da me imena »časov« ne zanimajo – marsikdaj se namreč na pamet naučijo poimenovanje časa in njegove oblike za različne osebe v ednini in množini, namesto, da bi jih zanimala uporaba. In nato jim rečem, da se »časov« ne bomo učili na pamet, temveč po »logiki« – glede na to, ali govorimo o dogajanju, ki je končano ali ne, ki je načrtovano ali ne, ki je edinstveno ali ponavljajoče … In tako pričnemo z osnovami, ki so dejansko tiste, ki niso dovolj utrjene in zaradi katerih so potrebne inštrukcije angleščine.